To je preprosto vprašanje, a brez preprostega odgovora. Pogledi na slovenščino – tako na to, kaj vse in kakšna slovenščina sploh je, kot tudi na to, kakšna naj bi bila – so namreč tako med govorci in govorkami slovenščine kot tudi v sodobnem slovenskem jezikoslovju precej različni. Sodobne jezikovne prakse v slovenščini so zelo pestre, ne le v zasebnem sporazumevanju kot nekoč, temveč tudi v javnem, ne le pri govorjenju, temveč tudi pri pisanju. Mavrični spekter sodobne slovenščine sega od spreminjajočega se standardnega jezika do najrazličnejših z dvo- in večjezičnostjo zaznamovanih jezikovnih praks. Najprej se bomo posvetili dinamiki dogajanja, sprememb in razmerij v sodobnem slovenističnem jezikoslovju in slovenski jezikovni politiki, opredelili bomo vplive sodobne večjezičnosti na rabo in znanje slovenščine ter posebej predstavili zanimivo dogajanje v zvezi s slovenščino kot tujim jezikom. Predstavili in utemeljili bomo tezo, da je nadaljnja življenjska moč slovenščine odvisna od opolnomočenja njenih govork in govorcev. Za to opolnomočenje pa je potreben poseben jezikovnonačrtovalni okvir, ki zajema od dostopnosti kvalitetnega učenja jezika do dostopnosti kvalitetnih jezikovnih storitev, od ustreznega opisa sodobne slovenščine v vsej njeni raznovrstnosti do dostopnosti kvalitetnih in uporabnih jezikovnih virov, priročnikov in pripomočkov. Predstavili bomo del tega okvira, ki je že vzpostavljen, za konec pa si bomo skupaj poskusili predstavljati, kako bi ga lahko zgradili do konca.