Josip Mantuani se je po študiju arheologije, umetnostne zgodovine in glasbe zaposlil v dunajski dvorni knjižnici, kjer je postavil glasbeno zbirko in jo vodil vse do odhoda v Ljubljano, ko je prevzel vodstvo Deželnega muzeja. Že na Dunaju si je z delom v arhivu, poučevanjem in sodelovanjem pri strokovnih projektih pridobil vrsto izkušenj, širok pregled nad gradivom in se uveljavil v krogu vodilnih muzikologov. Po ustanovitvi glasbenega konservatorija (1919) je bil zato Mantuani razumljivo izbran za poučevanje glasbene zgodovine na njem. Ob ustanovitvi slovenske univerze je načrtoval ustanovitev muzikologije kot samostojne univerzitetne stolice, saj pouk glasbene zgodovine na konservatoriju ni ustrezal njegovim predstavam o sodobnem muzikološkem študiju. Njegova prizadevanja se kljub podpori javnosti še dolgo niso uresničila. Šele leta 1942 je bilo omogočeno študentom na univerzi opravljati dodatni izpit iz glasbene zgodovine, do ustanovitve posebnega muzikološkega oddelka pa je prišlo 1962.