Nakupovalni vozički so opremljeni s sedežem za dojenčke in malčke, da bi čim prej spoznali hipermarkete kot sestavni del njihovega življenja. Otrok seveda ne pozna denarnih zadreg staršev, ampak doživlja hipermarket kot Indijo Koromandijo. Njegov svet predstav o življenju je zato že od malega zgrešen in ostaja takšen vso šolsko dobo – vse tja do pozne adolescence. Zaradi potrošništva ne zna razvijati odnosa do dobrin, za katere so potrebne delovne navade. Nevrofiziološko gledano gre za pomanjkanje endorfinov in zato frustracijske tolerance, ki bi omogočala razvoj samoobvladovanja in odgovornosti. Veletrgovci, politiki in bančniki si zaradi dobička manejo roke in jih prav nič ne skrbi za motnje v osebnostnem razvoju prihodnjih generacij. Problem je skrajno resen, vendar zanj noče prevzeti odgovornosti nobeden izmed njih.