»Vseeno mi je, ali sem najboljša učenka v razredu ali nisem, ker za svoj trud ne potrebujem posebnih nagrad. Je res, da se dobro počutiš, ko nekaj dosežeš, in se tako lahko s čim pohvališ, samo ne sme ti pa to pomeniti nekaj takega, da si zdaj bolj pomemben od tistega, ki tega ni dosegel.« (zapis devetošolke ob koncu 9. razreda in njenem imenovanju za najboljšo učenko razreda) Za tema stavkoma stojijo močna prepričanja, ki niso prav nič značilna za sodobno družbo.

Prepričanja kot: odgovornost do sebe in lastnega napredka, prepričanja o enakovrednosti med ljudmi ne glede na njihove razlike, prepričanje o tem, da smo ljudje za svoj uspeh notranje motivirani. O tem in še marsičem drugem bo tekla beseda. O tem, kako nam ponotranjenje teorije izbire lahko olajša življenje v družinskih in službenih odnosih. Občutek svobode ob spoznanju, da je vsak človek odgovoren zase, in da razen sebe nikogar drugega ne moreš spremeniti, da je tvoje vedenje izbira, ne pa odziv na vedenje drugega, je neizmeren; in če bi svet deloval po načelih teorije izbire, bi bil to skrben, prijazen in odgovoren svet. Do vsega živega.