Ko je Prirodoslovni muzej Slovenije leta 2003 prevzel brazdastega kita, je opravljal svoje osnovno poslanstvo »arhivarja« materialnih dokazov o naravni dediščini. Čeprav je kit le eden med več deset tisoč primerki vretenčarjev, kolikor je shranjenih v muzejskih zbirkah, je svoji telesni velikosti primerno povzročil več formalnih zapletov kot večina drugih muzealij, za prepariranje in restavracijo pa je zahteval več dela in sredstev. Kaj se je z okostjem dogajalo preden smo ga razstavili in čemu muzej sploh hrani takšne prirodnine?