Prispevek je sestavljen iz dveh delov. Prvi del je namenjen prikazu osnovnih rezultatov mednarodne raziskave o spolu in znanosti, v katero je bila vključena tudi Slovenija, drugi del pa je namenjen razmisleku o širšem zgodovinskem in aktualnem kontekstu problema »ženske in znanost« z vidika same strukture znanstvenega spoznanja.

Prvi del prispevka prikazuje rezultate mednarodne primerjalne raziskave Gender and Science, ki je potekala v 25 evropskih državah (Vodja raziskave je bila Maria Caprile s Centra za ženske študije v Barceloni, slovenski del pa sta opravili Eva D. Bahovec in Kaja Dolar). Raziskava je pokazala, da še vedno obstojijo pomembne razlike med moškimi in ženskami v znanosti – da imajo ženske v različnih vejah znanosti manjše možnosti, da so slabše plačane za enako delo, da težje napredujejo itn. Med največjimi preprekami za večje in kvalitetnejše vključevanje žensk v znanost pa je možnost oziroma nemožnost usklajevanja znanstvenega dela na eni strani in na drugi strani zaposlenosti z domačimi, družinskimi in gospodinjskimi deli. Takšni rezultati so značilni tako za večino evropskih držav kot za naš družbeni prostor.

Drugi del prispevka prikazuje položaj žensk v znanosti v širšem zgodovinskem in aktualnem družbenem kontekstu. Odgovor na izhodiščno vprašanje o tem, zakaj ni več žensk v znanosti, je zastavljen v okviru problema »vidnosti« in »nevidnosti«. Vprašanje »Kaj je mogoče videti?« je v nadaljevanju povezano in razrešeno v vprašanje »Kdo gleda in od kod?«. Dejstva, da ni več žensk v zgodovini znanosti, namreč ne moremo pojasniti zgolj s slabšimi objektivnimi pogoji (za izobraževanje in zaposlovanje itn.), ampak je problem sama struktura znanstvenega spoznanja kot takega. Pogled, znanstveni pogled, ne nazadnje: sadizem znanstvenega pogleda (ki so ga raziskovale Donna Haraway, Wendy Brown idr.), je izpostavljen kot tisto osrednje osišče v oblikovanju znanstvenega spoznanja, ki preprečuje in omejuje oboje: tako vključevanje žensk v znanosti kot možnost znanstvenega zapopadenja samega pojava in pojma »ženske« in »ženskosti« kot znanstvene kategorije.

Prispevek sklene misel, da vsega ni mogoče videti od vsepovsod – da pa je čas, ne le da odpremo nove zore kote, ampak da »odpremo« samo strukturo »znanstvenega pogleda« in spoznanja in jo podvržemo temeljiti teoretični in feministični kritiki.