Ko se v inerciji vsakdana zgodi politični čudež, ko se zgodi preboj politika, stranke ali politične ideje, ki se ne bi smel, nas zamika, da bi opustili racionalnost in se zatekli v fetiš sedanjosti, v hvalo naključja in nepredvidljivosti. A svet je en sam: in čeprav se je čudež zgodil hipno, je njegove temelje postavila prav ista preteklost, ki dan za dnem gradi svet, v katerem se – tako smo vsaj prepričani – še predobro znajdemo. Čudež se zgodi v tem svetu in po njegovi logiki – se je torej mogoče aktivno vključiti v njegovo dogoditev? Je mogoče intervenirati v procese, ki se navidez po avtomatizmu odvijajo mimo nas? Je mogoče intervenirati v nepovratno?