Pravopis, več kot le predpis

Osnova za izčrpen opis jezika je obsežno jezikovno gradivo kot primarni vir, na podlagi katerega lahko analiziramo jezikovne pojave in jih predstavimo v jezikovnih priročnikih. Za stvaren opis jezika je nujno zbrati čim večji vzorčni delež jezika – besedil, govora – in podatke z ustreznimi jezikoslovnimi metodami predelati v sekundarne vire – slovarje, slovnice itd. Ker pa se jeziki nenehno spreminjajo, mora biti ta proces pazljivo načrtovan in stalen. Vsaka skupnost, ki se oblikuje in istoveti s skupnim standardiziranim jezikom, je življenjsko zainteresirana za učinkovito izdelovanje in obnavljanje osnovnih jezikovnih virov, saj si lahko le takó zagotavlja učinkovito in polno sporazumevanje, s tem pa tudi bogato večplastno kulturno, politično in gospodarsko življenje skupnosti same. Interes se lahko uresničuje z državnim financiranjem, v komercialnem okviru, ali s tvornim sodelovanjem obeh.

S stališča uresničevanja interesov skupnosti govorcev slovenskega jezika preko javnega financiranja je smiselno zagotoviti trajno produkcijo sekundarnih jezikovnih virov, ki jih je potrebno obnavljati skladno s spremembami v jeziku. V tem smislu je nujno predvideti, kateri viri so za govorce slovenskega jezika najbolj strateškega pomena ter v skladu z oceno razporediti razpoložljiva finančna sredstva na racionalen in učinkovit način.

V razmislek je potrebno vzeti predvsem vire, ki jih tradicionalno dojemamo v knjižni obliki: splošni enojezični slovarji slovenskega jezika slovnice slovenskega jezika pravopisna in pravorečna pravila dvojezični slovarji (strateško najpomembnejših jezikov) terminološki slovarji (najpomembnejših področij)

Jezikoslovna in leksikografska teorija in praksa sta v času hitrega razvoja računalništva razvili vrsto orodij in jezikovnih virov, ki se v temelju razlikujejo od klasičnih leksikografskih del, opravljajo pa enako vlogo pri zadovoljevanju komunikacijskih potreb govorne skupnosti, le učinkoviteje in prilagojeno novim tehnologijam (svetovni splet, mobilna telefonija itd.). Potrebno znanje mora v osnovi zagotoviti jezikoslovna stroka, smiselno pa bi bilo: sistematično oceniti, kateri so najpomembnejši jezikovni viri in priročniki, ki jih potrebuje slovenski jezik, da bi se še naprej razvijal kot polnofunkcionalen jezik in se uspešno naprej uveljavljal kot eden od uradnih jezikov Evropske unije, iz javnofinančih sredstev financirati ali sofinancirati tiste dejavnike v družbi, ki najbolje in najhitreje uresničujejo zastavljene cilje glede jezikovnih virov in priročnikov, razviti infrastrukturo in postopke za standardizirano in čimbolj preprosto izmenjavo jezikovnih virov, ker so jezikovni podatki iz različnih jezikovnih virov prenosljivi in večkratno uporabni, preprečiti podvajanje financiranja istih ali podobnih virov iz javnofinančnih sredstev, doseči povezovanje dejavnikov, ki delujejo na tem področju, ter zagotoviti finančne in vsebinske kontrolne mehanizme.

Z organizacijo konference želimo prispevati k razreševanju naštetih vprašanj s stališča stroke in ožje s stališča ciljev projekta "Sporazumevanje v slovenskem jeziku".

Uradna stran dogodka: Pravopis, več kot le predpis